V nedeljo, 30. junija 2024 smo na Colu praznovali zlato mašo rojaka g. Ivana Bajca.

Spodaj si lahko preberete pridigo g. Franca Likarja in pogledate nekaj foto utrinkov.

Zlata maša – Ivan Bajec Col, 30. 6. 2024

Dragi jubilant – zlatomašnik Ivan, dragi sobratje duhovniki, spoštovani zlatomašnikovi sorodniki in rojaki. Zbrali smo se na povabilo jubilanta gospoda Ivana, da se pridružimo njegovi zahvali za dar mašništva, ki ga je prejel od Gospoda in prav tako za njegovo polstoletno služenje Gospodu, s katerim je Bogu vsa leta hvaležno na ta dar odgovarjal. Božji dar je, če ima njegovo ljudstvo pastirje – in tega se ob praznovanju mašniškega jubileja zavedamo. Duhovnik je dokaz Božje naklonjenosti, ljubezni in bližine svojemu ljudstvu. Duhovnike pošilja, da bi njegovo ljudstvo imelo življenje, da bi ga imelo v izobilju.

Kako Bog ljubi življenje, nam pove tudi današnji evangelij z dvema zgledoma. Prvi je ozdravitev krvotočne žene, drugi je obuditev od mrtvih Jairove hčerke. Ali ima pri tej Jezusovi skrbi za človeka tudi človek sam kakšno vlogo? Ima. Nepogrešljiva je človekova vera. »Tvoja vera te je rešila« je rekel Jezus ozdravljeni ženi in očetu mrtve deklice. Vera poraja življenje, vera vrača življenje.

Druga podrobnost, ki je prisotna pri obeh čudežih je dotik. Verovati pomeni »dotakniti se« Jezusa. Dotik predstavlja bližino. Če sem veren, sem Bogu blizu, sem mu na dotik. Ne morem in ne smem biti daleč od njega; ne smejo biti predaleč od njega ne moje misli, ne besede in ne dejanja. Če sem mu blizu, se ga lahko dotaknem in še bolj on mene in nikoli ne bo prišel prepozno. Četudi je bila Jairova hiša daleč in je deklica ta čas umrla, to ni pomembno, ker je bil Jair dovolj blizu Jezusovega srca.

To je tudi vloga vsakega kristjana in še posebej vsakega duhovnika. Biti blizu Jezusovega srca. Tukaj se človeško dotika z Božjim. Duhovnikovo poslanstvo je usmerjati človeka naproti Jezusu in pomagati človeku, da se ta dotik z Jezusom zgodi. V zakramentih, katerih posrednik je duhovnik, prihaja Bog naproti človeku, se Jezus dotika človeka in mu prinaša življenje.

Dragi zlatomašnik Ivan, hvala za vse trenutke v dolgem polstoletnem služenju, ko si omogočil Gospodu, da se je po tebi, po tvojem duhovniškem poslanstvu dotikal človeških src, vračal dušam zdravje in vlival Božje življenje. Hvala, ker si bil zvest dani besedi, ki si jo pri mašniškem posvečenju izpovedal pred škofom: »Tukaj sem!« Hvala, da si vedno bil tam, kjer te je Gospod potreboval; večino tvojega duhovništva te je potreboval v misijonih, da se je lahko dotikal src, ki so morda tudi zaradi tvoje poslušnosti Gospodovemu vabilu, izvedela za Kristusov nauk in njegovo ljubezen. Hvala, da si tudi danes, v domači deželi prav tako še vedno pripravljen »Biti tukaj«, izpolnjevati poslanstvo, kjer te Gospod potrebuje.

Pred petdesetimi leti je imela naša Cerkev veliko duhovnikov, lahko jih je pošiljala tudi v svet, med ljudi, ki Kristusa še ne poznajo. Danes jih sama krvavo potrebuje. Župnije druga za drugo ostajajo brez svojega duhovnika. Kaj se nam je zgodilo? Zakaj je tako?

Ob celem seznamu razlogov, zakaj je tako, neizpodbitno držita tudi dva razloga, ki jih tudi moremo razbrati iz današnjega evangelija.

Žena je krvavela - odtekalo je življenje. Ko se je dotaknila roba Jezusove obleke, je ozdravela. Dotik Jezusa je tisti, ki zaustavi odtekanje življenja. Na to smo pozabili. Zato nam življenje uhaja; kar je še huje, še sami ga odganjamo, nočemo ga, glasujemo za smrt, odločamo se proti življenju.

Če pa že kaj naredimo, naredimo kot množica v evangeliju, ki je pritiskala na Jezusa z vseh strani. Na Boga pritiskamo, od njega zahtevamo, naj nam da, ker da imamo pravico; če ne da, mu obrnemo hrbet.

Ta drža gre vštric z nevero. Kaj so ljudje govorili Jairu? Nehaj, tvoja hči je mrtva, brez pomena je nadlegovati Učitelja. Jezus ne more nič. In tudi duhovnik ne more nič. Greh nevere. To misel človeku vsiljuje hudi duh, nasprotnik Božjega kraljestva, ki noče življenja, ampak hoče smrt. Čeprav je Božji Sin vstopil v človeško zgodovino, z nami živel, trpel in umrl in smrt premagal, boj med dobrim in zlim še traja, smrtno ranjena zver hudobije in zla je še dejavna. Svoje zaveznike ima v zunanjih silah sveta, pa tudi v naši grešnosti. Kristjani smo zato pogosto, če ne vedno, enkrat bolj, drugič manj, jagnjeta med volkovi, duhovnik pa še toliko bolj. Vendar je prava moč na strani jagnjet, kajti njihova moč ni njihova, ampak Kristusova, ki se izpopolnjuje v človeški šibkosti in slabosti.

Zato je Jezus Jairu na to prigovarjanje množice, ki ga je hotela odvrniti od njegove prošnje, rekel: »Ne boj se, samo veruj!«

Duhovnik je neke vrste Jair, mož, ki se trudi ohranjat bližino z Jezusom, ki se ne posti zmesti, ampak zaupa. Kakor Jairu Gospod prigovarja tudi nam, naj se ne bojimo, naj mu bomo blizu in naj zaupamo. Na kakšni razdalji smo z Jezusom? Kako se približujemo? Se ga dotaknemo z vero, ali pa samo pritiskamo nanj?

V teh dneh, ko se dogaja teh nekaj mašniških posvečenj in novih maš, se upravičeno sprašujemo, ali se ni zgodil na strašen upad duhovnih poklicev tudi zato, ker ni te bližine z Jezusom, ker smo si nehali biti z Jezusom na dotik, ker smo samo del množice, ki mladim prigovarja, da se to ne splača, da ni vredno slediti Jezusu? Da Jezus ne more nič. Da je del preteklosti, ko si človek ni znal drugače pomagat. Naši mladi morajo to poslušat.

»Bog se ne veseli propada živega« smo slišali v prvem berilu iz knjige modrosti. Tam, kjer ni Jezusa, ni življenja, življenje odteka. Tudi temu smo priče iz dneva v dan bolj. Toda Jezus je danes z nami, da nas opogumi. Opogumil nas je z dvema prilikama v evangeliju. Opogumlja nas z zvestobo našega zlatomašnika Ivana. Tukaj je kot priča, da je vredno. Njegova navzočnost nam sama po sebi govori, da se splača, da je vredno ostati zvest dani besedi. Današnje slavje nas opogumlja, da se močneje oklenemo resnice, da tja, kjer je Jezus, kjer njegova beseda deluje, prihaja življenje in da to življenje zmaguje nad nesmislom in obupom. Da se ne bi sprijaznili z odtekanjem življenja, ampak naredimo vse, da bi imeli izobilje življenja. To je smisel vsakega našega prizadevanja, to je smisel duhovnikovega poslanstva, ko s svojim poslanstvom posreduje Božje življenje. Tega se danes veselimo ob zlatomašnem slavju, ko se Bogu zahvaljujemo za velikodušno služenje Bogu.

Dragi zlatomašnik Ivan!

Vemo, da boš ostal z Jezusom na dotik. Vemo, da boš ostal zvest velikodušnemu služenju Gospodu in razdajanju Božjemu ljudstvu. Iz srca ti želimo, naj te to poslanstvo še naprej osrečuje.