Na pragu Novega leta 2024 in v letu ko bi obhajal diamantno mašo je v miru zaspal in prestopil prag večnega življenja naš nekdanji colski župnik in biseromašnik
gospod BORIS ČIBEJ
rojen 21. februarja 1932
posvečen 29. junija 1959
umrl 2. januarja 2024
S sv. Pavlom lahko zanj upravičeno rečemo: dober boj je na tej zemlji dobojeval, tek tuzemnega življenja dokončal in vero ohranil. In še več – vero pomagal ohranjevati in v veri spodbujati mnoge takratne in sedanje farane colske in podkrajske fare. Nazadnje pa tudi fare v Podnanosu in Budanjah.
Bog naj mu bo dober plačnik v nebeškem zboru kamor se je pridružil gospodu Jožetu Troštu – svojemu prvemu izmed devetih colskih duhovnikov, ki jih je navdušil in pripravil na sprejem duhovne službe in služenja Bogu.
Predragi Boris, počivaj v miru, v naših srcih boš za vedno ostal zapisan z zlatimi črkami v trajnem spominu, dokler se po naši veri vsi skupaj ne snidemo pri vsemogočnemu in dobremu Bogu.
POSLOVILNI GOVOR V IMENU COLSKE IN PODKRAJSKE ŽUPNIJE:
Spoštovani gospod Boris!
Danes bi vam v imenu colske župnije, ki ste jo vodili in vzgajali v veri in upanju preko četrt stoletja in tudi podkrajskih župljanov za katere ste duhovno skrbeli kar osem let, spregovoril nekaj besed o vašem nesebičnem delu in izrekel prisrčno zahvalo za vse kar ste storili za nas.
Kot mlad neizkušen duhovnik ste v župnijo Col prišli takoj po novi maši, kakor ste tudi sami zapisali: z veseljem in strahom. Kmalu pa ste se dobro vživeli v novo okolje in župnija je začela vidno napredovati in se duhovno krepiti. Veseli ste bili mladih, ko je bila cerkvena veža v času zornic vsako jutro polna šolskih torb, veliko otrok pa je bilo že pred šolo pri zgodnji jutranji sveti maši. Vaše skrbno delo z otroci je kmalu obrodilo bogate duhovne sadove. V tem kratkem obdobju se je v naši župniji za duhovniški poklic odločilo kar devet mladeničev, ki so danes pomembni stebri koprske škofije. Med njimi izstopata dva misionarja in sam koprski škof Jurij Bizjak. Žal pa je pred dobrim mesecem umrl in se preselil med nebeške pevce v bolezni preizkušani prvi vaš in naš colski novomašnik, duhovnik in glasbenik Jože Trošt. Bog ga je v večnost poklical, da pripravi pot v nebesa svojemu učitelju in ga pričaka s trombami nebeškega orkestra. Gospod Boris vaše duhovno delo je obrodilo obilen duhovni sad na zemlji in v nebesih za kar smo vam hvaležni in ponosni vsi župljani Cola in Podkraja, naše dekanije in škofije.
Z velikim navdušenjem ste začeli izvrševati koncilsko prenovo, ko se je začelo bogoslužje v slovenskem jeziku in z sodelovanjem vernikov pri mašah. Kako vstrajno in zagnano ste nas učili slovenskih molitev, ki so prej bile samo v latinščini in mnogim nerazumljive. Cerkveni pevci so vam hvaležni za spodbujanje in vadbo lepega petja in vaše navdušenje do petih maš, ki so bile izvajane vsako nedeljo ob deseti uri in pa popoldanskih nedeljskih petih litanij. Mnogi se spominjajo doživetih božjepotnih romanj in dela s strežniki pa procesij po vasi… in veliko kar bi lahko še našteli.
Znali pa ste poprijeti tudi za kakršnokoli fizično delo tako v cerkvi, v župnišču in okolici, saj ste bili vajeni trdega dela in skromnih razmer. Že kot otrok ste morali delati razna kmečka dela in opravljati celo službo cerkovnika na Vrabčah. Tam ste pri teti preživeli vsa otroška leta in tudi medvojne grozote sovražnega nasilja. Vse to vam je dalo dovolj energije da ste colsko faro prevzel tudi z veliko delovno vnemo. Cerkev in okolica sta kmalu začela dobivati novo podobo: nova cerkvena fasada, zračenje notranjih prostorov, , prepleskana notranjost cerkve,… Še posebej ste bil ponosen na novo zgrajen cerkveni dom, ki je služil pouku verouka, raznim srečanjim - zlasti mladine, pa celo kot prostor za opravljanje mašnega bogoslužja, ko je bila cerkev v prenovi.
Kot velik ljubitelj planin ste rad zahajal v hribe in okoliško naravo, kolikor vam je dopuščal čas. V veliko veselje vam je bil nepogrešljivi nemški ovčar Reks in ob kanarinčkih tudi papagajček, ki ste ga naučili celo par kratkih molitvic.
Po skoraj šestindvajsetih letih skupnega pastirskega delovanja pa je škof Jenko odredil premestitev. Bolj kot vas, je morda odločitev prizadela nas farane, ki smo se po toliko letih sobivanja morali raziti. Vašo premestitev niso rešile niti številne prošnje in celo obisk par naših faranov pri škofu v Kopru. Le ta je neomajno vstral pri dani odločitvi in treba je bilo izpolniti dano obljubo duhovne pokorščine.
Svojo plemenito duhovniško službo ste nadaljevali v Podnanosu in jo zaključili kot župnik v Budanjah. Po upokojitvi ste bil nekaj časa v domu v Vipavi nato pa čas zasluženega počitka preživel v Petrovem domu v Šermpetru. Ob vsakem obisku ste rad obujal spomnine na svojo mladostno zaganost, na ljudi s katerimi ste skupaj sooblikoval in živel zavidljivo farno povezanost in na čase ko družbena javnost veri ni bila preveč naklonjena.
Moje in naše slovo naj dokončam z besedami, ki so napisane na nekem nagrobniku ob naši podružnični cerkvi v Sanaboru. Ob neki priliki ste zapisali, da so vam zelo ljube in tako preproste pa vendar povedo največ: Tam piše: »Mama, hvala za vse«, S podobno mislijo se v imenu vseh župljanov župnij Col in Podkraj želim posloviti tudi od vas GOSPOD BORIS:
» HVALA VAM ZA VSE! «
Življenje se ne konča z velikim petkom, ampak z vstajenjem in Alelujo, ki jo sedaj z g. Jožetom v nebesih pojeta v slavi Boga nebeškega Očeta.
Budanje, 4. januar 2024
