Nekaj podatkov iz zgodovine naše župnije in cerkve Ob križišču cest proti Podkraju in proti Otlici se širi razpotegnjena vas Col, katere župnijska skupnost obsega tudi zaselke Orešje, Gozd, Malo Polje, Križna Gora, Žagolič in Sanabor, kjer se nahaja tudi podružnična cerkev sv. Danijela. Tod je iz Emone (Ljubljane) vodila rimska cesta. Iz rimskih časov so verjetno tudi utrdbe na Šancah, Šturmaniku in Rižemberku, ki so bile namenjene varovanju cestnega križišča. Pri teh utrdbah, sezidanih iz neobdelanega kamna in brez malte, so našli denar iz 3. in 4. stoletja. O Colu nam posredno sporoča omemba z dne 4. oktobra 1345 v urbarju, ki pravi: ... mons dictus Risimburch in contrata Vipaci sterilis et incultus (... tako imenovana gora Risimburch v vipavski pokrajini, neplodna in neobdelana) (M. Kos, Urbarji Slovenskega Primorja, str. 260), medtem ko so se v urbarju iz konca 15. stoletja (1499) za zaselek Žagolič vse do današnjih dni ohranili nekateri priimki: Tomasitsch, Spiller, Serebotnikh, Czergol, Putz. V srednjem veku so na temeljih rimskih utrdb postavili grad Flachenfeld. Utrdbe so bile povezane z obokom, pod katerim je šla cesta. Zaradi oboka se je vas imenovala Podvelb (Unter dem Gewelb). Obok so podrli leta 1840. Sedanje ime - Col - spominja na pobiranje mitnine - deželne doklade na blago, ki so ga prevažali proti Idriji in Logatcu. Mitnica je delovala do konca 19. stoletja. Na desni strani ceste, nekoliko preden pridemo iz Ajdovščine na Col, so ostanki starega gradu Trilek z dobro ohranjenim stolpom. Grad je bil last grofov Trilekov, nato pa plemičev Abramsbergov, ki so bivali v Šturjah. Na vrtu gradu Trilek ali v Sanaboru so 1874 našli miljnik, ki je spravljen v Narodnem muzeju v Ljubljani. Je iz sivega lokalnega apnenca, višina 152 cm, premer 42 cm. Stal je ob rimski cesti Aquileja - Emona. Napis je zelo slabo viden, a čitljiv. Sporoča nam, da je bil miljnik postavljen v času cesarja Flavija Klavdija Julijana (361-363), ki so ga zaradi ponovnega uvajanja poganstva krščanski pisci pogosto imenovali Julijan Odpadnik. Napis se glasi: Imp(eratori) Caes(ari) d(omino) n(ostro) Fl(avio) Cl(audio) Iuliano p(io) fel(ici) victori ac triumf(atori) semp(er) Aug(usto) pontifi(ci) maximo imp(eratori) VII co(n)s(uli) [IIII p(atri) p(atriae)] b(ono) r(ei publicae) n(ato) [pro]consuli. Pomeni pa: Vladarju Cezarju, našemu gospodu Flaviju Klavdiju Julijanu, pobožnemu, srečnemu, zmagovalcu in slavitelju triumfov, vedno Avgustu, najvišjemu svečeniku, sedemkratnemu imperatorju, štirikratnemu konzulu, očetu domovine, rojenemu za dobrobit države, prokonzulu. Miljniki so označevali državne ceste (via publica). Na njih je bil napis v vladarjevo čast in navedba razdalje od regionalnega središča. Ta del na miljniku s Cola oziroma Sanabora ni ohranjen. Po rimski cesti iz Hrušice je skozi Orešje vodil svoje čete Teodozij, ki se je leta 394 bojeval z Evgenijem in ga premagal «ad fluvium frigidum». Ob cesti Col-Otlica je zaselek Gozd, še višje pa Križna Gora, kjer je znana Likarjeva ledenica. Malo Polje pa leži v lepi dolinici pod cesto Col-Črni vrh. CERKEV IN ŽUPNIJA Prva cerkev na Colu je stala sredi pokopališča. Iz omembe dveh hiš v urbarju iz leta 1345 vemo zagotovo, da je cerkev sv. Lenarta takrat že stala; hiši sta namreč navedeni kot: ena pri studencu (pey dem prundlein) in druga pri Svetem Lenartu pod steno (pey Sand Lienharten vnter der stainbant). Foto: nekdanja cerkev na Colu, slikana okoli leta 1930, porušena 1937.   Foto: pogled na Col z obema cerkvama: staro, ki je bila na pokopališču, in novo, današnjo. Posnetek je iz časov po 1. svetovni vojni. Na gradu Trilek je bila tudi grajska kapela, v kateri so službovali duhovniki, imenovani sacelani (po latinski besedi sacellum = kapela). Prvo ohranjeno podrobnejše poročilo o župniji in cerkvi na Colu (Ecclesia sancti Leonardi in Podgwelb) je iz leta 1750, ko jo je vizitiral nadškof Karel Mihael Attems. Tedaj je imela tri oltarje, in sicer sv. Lenarta, sv. Elije (ustanova barona de Flachenfeld), ter oltar Matere Božje, (ustanova rodbine Trulech - Trilek), a je bil ta tedaj docela zapuščen in zato ga je nadškof razsvetil, dokler ne bi bil odstranjen, da bi cerkve ne bremenil. Cerkev je tedaj imela cerkvenega ključarja Matija Bizjaka in še enega pomočnika. Ta dva sta povedala, da ima Col 50 družin, da je brez kaplana, da ne vesta za nobeno pohujšanje in da se krščanski nauk poučuje le v adventu in v postu.   Foto: dokument o posvetitvi prejšnje colske cerkve leta 1761. Važnejša pa je nadškofova odločba, po kateri je Col postal kooperatura. Baron de Flachenfeld je namreč nameraval postaviti beneficium curatum (oskrbovano duhovnijo, s stalnim duhovnikom-kaplanom), ki naj bi bližnje soseske duhovno oskrboval in zato je cerkev na Colu proglasil za zakramentirano (da je stalno hranila Najsvetejše). Tako da bi kooperator moral skrbeti ne le za prebivalce kraja samega, temveč tudi za vse iz zaselkov, ki vanj spadajo, pa še one s Kovka, Petrovšek in Škvarč. Za vse to bi imel pravico do štolnine, ustanovnih maš in drugih dohodkov, ki so pripadali kooperatorju v Šturjah, vendar z dolžnostjo, da odšteje kaplanom v Vipavi letno dvajset dukatov. Župnijo in cerkev na Colu je spet obiskal vizitator Madcho (Matko) (27?) 28. aprila 1758. Tudi o tej vizitaciji je ohranjen zapisnik, iz katerega povzemamo, da je omenjeni kanonik opravil vizitacijo cerkve na Colu, ki hrani Najsvetejše (je zakramentirana). Cerkev je imela 4 oltarje. Veliki je bil posvečen sv. Lenartu, na levi (evangeljski) strani sv. Eliju, ki je bil vzet na vozu v nebo, na desni (epistelski) strani Rožnovenski Materi Božji, v kapeli sv. Donatu s prenosnim oltarjem in bratovščino s popolnim odpustkom. Veliki oltar je privilegiran na dan četrtka. Na stranskih oltarjih naj bi se obnovile tabellae convivii (oltarne mize,?), oblekla naj bi se omarica za sveta olja, krstni kamen naj bi se prekril z mrežo in dobil bakren in pocinkan kotel. Župnijo je takrat vodil duhovnik Lovrenc Prinčič (Princig), ki je bil ob času vizitacije star 54 let in že 29 let duhovnik, v dušnem pastirstvu 18 let, na Colu 8 let, rojak iz Brd. Vizitatorju je povedal, da opravi duhovne vaje vsako leto v Vipavi, da na vsak praznik uči verouk tudi popoldne in vodi litanije ter večernice z enim delom rožnega venca zvečer. Kaplanija da šteje 643 duš, zmožnih za velikonočno spoved je 450, vsi se spovejo za Veliko noč. Krstov ima letno 30, nobenega nezakonskega otroka, nobeden tudi ni umrl brez krsta. Umrlo jih je v letu 16, nihče ne da bi bil previden. Samostojna duhovnija je Col postal leta 1759, dotlej je bil kaplanija Vipavske župnije. Prvi kaplan in beneficiat na Colu (Podvelbu) je bil Lovro Prinčič (Princig), ki je dal leta 1759 pri cerkvi zgraditi kamnit zvonik v beneškem slogu. Beneficij je ustanovil baron Krištof Lovrenc pl. Flachenfeld. Beneficij je bil podlaga za ustanovitev samostojne duhovnije. Na podlagi tega beneficija je vipavski župnik dovolil, da je dobila cerkev krstni kamen in tabernakelj in je colski duhovnik dobil pravico krščevati, spovedovati in deliti zakramente, razen poroke. Baron Flachenfeld je južni del svojega gradu prepustil duhovniku za stanovanje. Vizitacijsko poročilo leta 1810 pravi, da sta v cerkvi dva kamnita oltarja: sv. Leonarda (Lenarta) in sv. Florijana. V tej cerkvi sta bili tudi plošči, v spomin deželnemu cariniku Nikolaju Trileku in deželnemu upravitelju baronu Flachenfeldu. Cerkev je kmalu postala premajhna, ker je število prebivalstva naraščalo. Zato je leta 1894 kurat Konrad Texter povabil 1judi, naj bi zgradili novo cerkev in sicer na takem kraju, da bi slišali zvonjenje daleč naokrog. Izbrali so prostor na občinski gmajni. Parcela je postala last cerkve in avgusta 1894 so začeli kopati. 20. decembra 1894 je colski župnik poslal škofiji v pregled načrt za novo cerkev s pripombo, da je dal predelati načrt cerkve v Želimljah. Prosil je tudi Ljubljansko škofijo, naj priporoči, da bi eno nedeljo zbirali denar za zidanje colske cerkve. Škofija je prošnjo odobrila s pripombo, da se bo ves čas zidanja cerkve vsak mesec darovala ena maša za dobrotnike cerkve. Sledila je huda zima in spomladi 1895 tudi potres, ki pa gradnje ni preprečil. Temeljni kamen je blagoslovil vipavski dekan dne 7. maja 1895. Cerkev je zidana iz kamna in ometana. Ni izdelana docela po načrtu, ker je zmanjkalo denarja. Blagoslovljena je bila 11. oktobra 1896, posvečena pa deset let kasneje, leta 1905. Vsi stroški zanjo so znesli skupaj 11.038 goldinarjev in 55 kron. Povzeto po: Jožko Kragelj, COL - kratka zgodovina župnije in opis cerkve sv. Lenarta, župnijski urad Col, 1995http://zupnija-col.rkc.si/index.php/content/display/65